Uvodnik urednika
Pred več kot letom in pol je Kinološka zveza Slovenije (KZS) prejela od Veterinarske zbornice Slovenije (VZS) dopis, v katerem jo ta naproša, da naj Kinološka zveza ozavešča svoje vzreditelje in lastnike glede prepovedi prirezovanja uhljev in celo predlaga, da bi psom, ki imajo prirezane uhlje prepovedali udeležbo na razstavah. Dopis s takšno vsebino je Kinološka zveza prejela pred dnevi tudi od DURS-a (ki še dodatna neutemeljeno zahteva spremembo naših »notranjih predpisov«) in ga bo obravnavala na svoji prvi seji. Kako se bo odločila ne vem. Vem le to, da je takšen dopis nespodoben in predstavlja malce nenavadno prošnjo (pravzaprav pritisk), če vemo, da so nas (in tudi kinologe v nekaterih evropskih državah) nekateri kinološko nevedni posamezniki posilili s prepovedjo prirezovanja, sedaj pa od nas zahtevajo, da naj bi to prepoved celo propagirali. To sem v svojem uvodniku zapisal že v 6. številki Kinologa leta 2007. Naj še enkrat poudarim, da gre za Zakon o zaščiti živali, ki ga je pač treba spoštovati in naša kinološka zveza ga dosledno spoštuje, kljub nekaterim tehtnim pomislekom. Ne more KZS pa igrati vloge represivnega organa proti lastnikom ali vzrediteljem, ker za to nima pristojnosti niti ustreznih sredstev. Poleg tega se Veterinarska zbornica pohvali, da veterinarji zasebniki zavračajo oba posega, čeprav imajo po zakonu pravico zavračati samo prirezovanje uhljev, repov pa ne. V kolikor zavračaj tudi ta poseg in s tem kršijo Zakon o zaščiti živali, ki takšen poseg dovoljuje, oziroma celo (neutemeljeno) zahteva, da takšen poseg opravi veterinar, bi VZS torej morala proti njim ustrezno ukrepati. Glede na to, da še nikjer nismo zasledili psov iz naših legel, da bi imeli prirezana uhlja, smatram trditev VZS »o rednem prihajanju mladičev s sveže prirezanimi uhlji« najmanj za pretirano, če že ne za netočno. Vsa naša legla pregledajo in popišejo naši vzrejni referenti in vzreditelje tudi seznanijo s tozadevno zakonodajo. Pri naši organizaciji imamo te stvari urejene in ne potrebujemo nikakršno spremembo notranjih predpisov, ker so obstoječi povsem skladni z obstoječo zakonodajo! Prepoved udeležbe na razstavah, s psi, ki imajo prirezana uhlja in repe (prirezovanje repov je z našim zakonom dovoljeno za čistopasemske pse!) pa bi bila nesmiselna in nepoštena do lastnikov psov, ki so takšne pse kupili v državah, kjer prirezovanje dovoljujejo in za razstavljavce iz te držav. Nenazadnje bi bilo to tudi protizakonito. Povsem nespodobno je za takšno organizacijo, da zaradi občutka nemoči posredovanja ali preprečevanja tega pojava togotno vztraja (sedaj celo s sodelovanjem DURS-a) oziroma se zateka k v pozivu, da naj Kinološka zveza posreduje tako, da prepove psom s prirezanimi uhlji in repi udeležbo na naših razstavah in spreminja svoje predpise. V nos ji gre npr. specialna razstava dobermanov, oziroma dejstvo, da je bilo od »devetih kar osem najbolje ocenjenih dobermanov s prirezanimi uhlji«. Sodniki ne favoriziramo pse s prirezanimi uhlji in repi, temveč le najtipičnejše pse, pogosto pa psi z neprirezanimi uhlji in repi žal ne delujejo tako tipično, oziroma nekateri (z najrazličnejšimi oblikami repov) sploh ne spominjajo več na dobermana, kvečjemu na kakšnega lovskega psa. Zato je v državah s to prepovedjo zelo upadlo število legel dobermanov in število psov te pasme na razstavah. Upam, da bodo na VZB ob tem podatku občutili zadoščenje.
Ob tej neverjetni zagnanosti glede prirezovanja pa me zmoti občutek, da morda sploh ne gre za iskreno skrb za počutje psov, če upoštevam dejstvo, da ni nikjer zaslediti kakršno koli skrb, kaj šele akcijo VZS ali DURS-a, ko gre za resnično in zverinsko skoraj vsakodnevno mučenje ali celo pobijanje psov. če ni ustrezne zakonodaje glede tega, naj DURS (glede na dosedanjo angažiranostjo bi upravičeno pričakovali, da bi med prvimi to storila prav VZS) predlaga zakon, ki bo uredil status psa (oziroma ostalih domačih živali) tako, da bo naklepen in zverinski uboj (ne samo mučenje) psa dejanju ustrezno sankcioniran.
Če ji pri VZS res iskreno skrbi počutje in zdravje psov, zakaj dopuščajo umetne (tudi boleče!!) posege v zunanjost psov, oziroma operacije kot so nadomestni vsadki za moda, zobni aparati (za popravljanje napačnih ugrizov), odpravljanje anomalij vek ipd., ne da bi o teh posegih obveščali kinološko zvezo, ki bi to lahko upoštevala pri selekciji oziroma vodenju vzreje in s tem preprečevala pojav teh anomalij v bodeče (pri potomcih). In nenazadnje tudi to, da vzrejnih komisij veterinarske klinike ne obveščajo o razširjenosti dednih bolezni nekaterih pasem. Ali se VZS zdi nepomembno, če parimo med seboj pse dedno obremenjene z nagnjenostjo k takšnim boleznim? Kaj pa neutemeljeno steriliziranje ali kastriranje; je mar neboleče in brez zapletov? Mislim, da bi bilo najmanj spodobno, če že ne obvezujoče, da bi VZS najprej pospravila pred svojim pragom, ne pa da se spušča na področje, kjer imamo vse ustrezno urejeno, ki ob dobri organiziranosti deluje brezhibno že desetletja in kjer imamo vse svoje predpise usklajene z zakonodajo!
Če je torej kje potrebno posredovati, potem je to na področju sodelovanja med KZS in VZS pri pomembnih aktualnih vprašanjih kot so: občutno predrage veterinarske usluge, umetni posegi v zunanjost psa, obveščanje o razširjenosti dednih bolezni pri nekaterih pasem ipd. To so področja, kjer lahko VZS veliko in bistveno več prispeva k zmanjšanju trpljenja psov!
Miroslav Zidar
Glavni in odgovorni urednik
